Pogosta vprašanja

22. november 2017

Kaj storim, če se izgubim v gozdu? To si priznaj. Umiri se, se usedi, razmisli o nastalem položaju, poglej, kaj imaš od opreme ...



Kdo smo?

Smo Društvo ljubiteljev narave in športa Medo, s sedežem v Ljubljani. Delujemo po celi Sloveniji in tudi v tujini.

Zakaj izbrati nas in kaj so naše prednosti?

Prikažemo vam primitivne tehnike in veščine preživetja v naravi, s katerimi bi preživeli, tudi, če bi se znašli goli, globoko v gozdu. Seveda delamo po principu »learning by doing« torej, vse ponovite za inštruktorjem s svojimi rokami. Če vidijo oči, še ne pomeni, da znajo roke delati pravilno. Primer: Vsi poznamo, oziroma, smo že videli, kako nekdo plete volneno kapo. Videti je enostavno, ko pa dobimo pletilke v roke, pa zamrznemo. Poznate ta občutek?

 

Kaj storim, če se izgubim v gozdu? To si priznaj. Umiri se, se usedi, razmisli o nastalem položaju, poglej, kaj imaš od opreme ...

Kako se uporablja magnezijevo kresilo? S trenjem. Pri pravilni uporabi, kresilo odda iskre, vroče od 1000 – 2000 stopinj Celzija.

Kako postavim bivak brez vrvi? Postaviš A bivak ali poiščeš naravno zavetišče. Ne nazadnje pa si spleteš vrv.

Ali lahko na kratko opišete osnovni tečaj?

OPIS OSNOVNEGA TEČAJA PREŽIVETJA V NARAVI (BLOKE)

Učimo primitivne in moderne tehnike preživetja.

V tem tečaju se udeleženci tečaja učijo, kako graditi naravna zavetišča, prečiščevati vodo, kako prižigati ogenj s pomočjo trenja, kje najti divjo hrano in osvojiti različne spretnosti v divjini, ki omogočajo preživeti z in brez pomoči kupljenih orodij.

Program zagotavlja usposabljanje s pomočjo tradicionalnih in sodobnih tehnik preživetja, ki vključujejo življenjska znanja. Udeleženci spoznajo tudi, kako so preživetvene spretnosti pomembne za pomoč pri naravnih nesrečah.

Po zaključku tega tečaja, udeleženci:
• Razumejo prioritete preživetja in nevarnosti.
• Ugotovijo, kako se lahko v nujnih primerih zgradijo tudi dolgoročna zavetišča iz naravnih materialov.
• Vedo, kako poiskati, prenašati, filtrirati in prekuhati vodo iz narave.
• Vidijo, da lahko ogenj prižgemo na več načinov z uporabo več različnih primitivnih tehnik.
• Ugotovijo, ali so spretni pri ustvarjanju različnih primitivnih orodij za preživetje, za lov in zbiranje
• Imajo osnovno poznavanje lokalne flore in živalstva.

Spoznamo tudi užitne in zdravilne rastline in uporabo le teh. Obdelamo tudi orientacijo, signaliziranje, vozle in izdelavo vrvi in še in še.
Na osnovnem tečaju je zagotovljena (NE-DIVJA) hrana in voda. V hladnejših obdobjih je možno prespati na toplem v našem tipiju - indijanskem šotoru, v katerem ste lahko v kratkih rokavih, saj seveda kurimo na sredini šotora, kot so to počeli že indijanci tudi pri - 40 stopinj Celzija pod ničlo.
Prijavite se na osnovni tečaj, ZDAJ.
 

Kako bi odgovoril na zgornja vprašanja? Samo trening, trening ... Verjamem, da vam je šlo dobro pri odgovorih.

KAKO SEM POSTAL INŠTRUKTOR PREŽIVETJA V NARAVI

Tukaj bom govoril o moji zgodovini in sedanjosti na temo preživetja v naravi. Razmišljal bom, kako pomagam udeležencem naših delavnic ali tečajev do novih znanj in kako postaneš inštruktor preživetja ali učitelj veščin v divjini in urbanem okolju.

Na začetku naj povem, da prihajam iz male vasice na dolenjskem. Iz okolice Šentvida pri Stični. Danes menim, da je moja velika prednost pred nekom iz mesta ta, da sem odraščal na mali kmetiji, pri stari mami pa so imeli veliko kmetijo. To za seboj potegne veliko znanj, ki danes tonejo v pozabo in se ne zdijo povsem samoumevna. Dodana vrednost je tudi, da sem vsako poletje s svojim mlajšim bratom, ki je bil tabornik, odšel na deset dnevni tabor ob Kolpo. Sam nisem bil nikoli član tabornikov, nisem nosil kroja. Sem pa opravljal taborniške veščine ko so na primer: Topograf, zbiralec zdravilnih zelišč, pionir, meteorolog, pevec, bolničar, lokostrelec, plavalec, ribič, kuhar in še mnoge druge. Seveda se takrat nisem zavedal, da bom podobna znanja prenašal na ostale in še manj, da bom pisal, snemal prispevke in oddaje za televizije in radie o tem. Mimogrede naj povem, da je v pripravi moja knjiga, ki je hkrati priročnik preživetja v naravi in knjiga z zgodbo, kako skupina mladih preživi počitnice pri njihovem stricu – brez telefona.

Vsa ta znanja in veščine sem srkal in jih preizkušal na terenu, vendar takrat ni bilo veliko knjig na to temo – preživetje v naravi. Do srednje šole sem imel samo kak taborniški ali skavtski priročnik, potem pa sem v dar dobil knjigo (Življenje v naravi), takrat za mene osebno »sveto pismo« preživetja v naravi. Seveda sem dojel, da ni dovolj samo posedovati knjige in jih prebrati – ključno je iti na teren, v naravo in vse preizkusiti.

V srednji gostinski šoli sem imel poleg ostalih sošolcev, tri sošolce, s katerimi smo bili navdušenci in veliki ljubitelji avantur v naravi. V prvem letniku smo se odločili, da gremo skupaj na poletne počitnice. Za 3 tedne na Koroško – brez hrane in preživeli smo. V drugem letniku smo seveda zadevo ponovili, tudi 3 tedne v popolni divjini, brez hrane. Ker nam je bil to velik izziv, hkrati pa smo bili srečni in s tem smo napredovali v mnogih pogledih. Imeli smo zagotovo veliko več samozavesti in boljšo samopodobo. Da o novih osvojenih veščinah sploh ne govorim. Sledile so zimske počitnice v drugem letniku, odločili smo se, da gremo za sedem dni na našo lokacijo, tokrat pa smo seveda imeli nekaj hrane, spomnim se piščanca, katerega smo pekli v našem bivaku na ražnju – palici, nekaj konzerv, kruh smo si pekli sproti. Te odprave smo potem, lahko rečem tradicionalno ponavljali vsako poletje in vsako zimo, še po končani srednji šoli, ko smo bili na fakulteti. Če bi to vedeli naši starši, da ne bomo imeli hrane in kje se bomo potepali, ne vem kako bi odreagirali.

Po tem so se naše poti razšle in mislim, da sem edini od štirih, ki to tradicijo nadaljujem vsako leto na naši lokaciji, poleti in pozimi, vsaj za en vikend, raje več dni. Na to našo lokacijo sem vedno vzel svoje prijatelje in prijateljice, kjer so spoznali, kako lahko skupina recimo desetih odraslih ljudi cel vikend preživi z enim kilogramom riža ali pa še tega ne. Vsi od prijateljev so mi prigovarjali, naj ustanovim šolo preživetja, meni se pa niti sanjalo ni o tem, kako? Če dobro premislim, sem takrat vedel samo za Braneta T. Červeka, katerega seveda zelo cenim in spoštujem, sva znanca in mimogrede danes učiva udeležence enakih ali zelo podobnih veščin, vsak na svoj osebni način.

Med drugim hočem povedati, da se v tistem obdobju knjig na temo preživetja v naravi pri nas ni dobilo kar tako enostavno, tudi posameznikov ali organizacij, ki bi ta znanja predajali poleg Tabornikov,  Skavtov in Slovenske vojske nisem poznal. Šele kasneje so se začele pojavljati razne oddaje o preživetju in večino knjig sem kupil v tujini.

Veliko sem bral in pridobil ogromno informacij, jih preizkušal na terenu in seveda predajal naprej svojim prijateljem, kot sem že omenil. Ugotovil sem, da moram uporabiti dobre definicije pri predaji znanja. To znanje sem preizkušal na prijateljih in na ta način ugotovil ali me razumejo in imajo kakšno korist od tega. Ko skušaš nekaj predati moraš začeti pri osnovah – definiciji. To je prva stvar na katero sem naletel. Glede na to, da sem zelo izkušen, imam res ogromno informacij, sem pripravljen preživeti dalj časa v naravi, je izziv kako najti pravo definicijo. Kajti če nimaš prave definicije, potem tudi ne veš, kaj je tvoj cilj. To je smiselno, kaj ne? Na primer kaj je definicija netiva? Netivo so vse suhe stvari, ki so tanjše od »šivanke«, ki ujamejo iskro ali plamen in zagorijo preden preštejemo do 5. Kako velik ogenj potrebujem? To sem definiral na podlagi izkušenj, ko sem bil predaleč od ognja ali pa mi je bilo zelo neprijetno, če sem bil preblizu. Torej moram obdržati primerno razdaljo, da si kaj ne zažgem, se opečem in podobno. Torej definicije so ključne.

Potem pa pridemo do preverjanja, na primer, ko signaliziramo in uporabimo CD ali DVD plošček namesto ogledala za signaliziranje. Ali ste prepričani, da bo pilot, ki je en kilometer oddaljen od nas prepoznal signal in vedel, da potrebujete pomoč? S seboj ste vzeli plošček ali pločevinko, ker ste to nekje prebrali, da se s tem super signalizira. Naj vam povem, da ni boljšega kot je ogledalo kot karkoli drugega, pripomočkov za signaliziranje veliko. Seveda moramo na to biti zelo pozorni. Na podlagi večletnih lastnih preverjanj sem ugotovil kaj deluje in kaj malo manj deluje. Morda v kaki reviji vidite indijanski šotor pozimi v katerem gori zelo majhen zvezdni ogenj, na sliki vidite kratka polena, slabo zalogo drv. Ali verjamete, da vas bo tak ogenjček grel pri – 20 stopinjah Celzija? Seveda tak ogenjček ne bo učinkoval na način, da bi nas ogrel, ker so nekaterim od nas izkušnje to dokazale, z razliko od tistih, ki te izkušnje niso imeli.

Položaj je bil tak, da sem imel srečo, da sem se pojavil na prizorišču, na »sceni« bom rekel. Bil sem zelo motiviran, da postanem inštruktor preživetja v naravi. Vedel sem, da potrebujem veliko znanja, katerega bom lahko prenesel naprej in komu pomagal odkriti naravo v vsej svoji lepoti. Učiteljev preživetja, ki bi živeli od tega v Sloveniji ni bilo veliko. V tujini je to bolj razširjeno. Vse nas lahko danes preštejemo na prste ene roke, seveda pa so še učitelji, ki poleg svoje redne službe opravljajo tudi to dejavnost.

Ker sem se zavedal, da da se ljudje veliko rekreiramo v naravi, godimo v gore, smučamo, gobarimo in podobno in lahko zaidemo, se izgubimo, poškodujemo. Bil sem prepričan, da ljudje potrebujejo te preizkušene informacije in preverjena znanja, da ne odkrivajo »tople vode«, kot rečemo. Temu so namenjeni tečaji, šivanja, vožnje, letenja, plovbe, varna uporaba motorne žage, preživetja v naravi in urbanem okolju in podobno. Imel sem tudi srečo, da sem osebno spoznal dva že izkušena inštruktorja, katera sta mi na začetku zelo nesebično pomagala z nasveti. Trajalo je kar nekaj let, preden sem izvedel prvi tečaj, za katerega so udeleženci plačali. Sedaj se profesionalno ukvarjam s tem in živim od tega. Naj povem, da imam na svojih tečajih udeležence, ki so na določenem področju bolj podkovani od mene, to je super, ker se jim prepustim in na ta način pridobivam nove izkušnje, katera vključim v svoje tečaje in delavnice. Najlepše pa je prejeti povratne informacije od udeležencev, ki so zelo hvaležni za izkušnje in ti povejo kako nekaj deluje zelo dobro, kar so se naučili. Seveda te povratne informacije močno vplivajo na naš program.

Vprašanje na mestu pa je verodostojnost učitelja ali inštruktorja preživetja v naravi. Kakšno znanje in izkušnje ima, da vam lahko odgovori na vprašanja iz antropologije, znanosti, kemije, predvsem pa fizike. Pri bivakih gre predvsem za fiziko, ki je prisotna. Kot arhitekt morate znati načrtovati, kako postaviti bivak, upoštevati odbojnost, absorbcijo, sevalno energijo, da boste zgradili primerno zatočišče. Če se teh stvari ne zavedamo, nimamo ali ne znamo narediti ustreznega orodja, bomo igrali na srečo. Pomembno je obdržati telesno temperaturo, imeti znanje in orodje. Če odvzamemo od naštetih zadev samo eno stran, smo lahko v težavah.

Prebral sem res ogromno knjig, priročnikov, saj v tem resnično uživam in sem s časom postal precej selektiven glede mojega branja. To zagotovo prispeva in izboljša moje poglede in znanja v zvezi z dobrimi temami, katere prenašam v prakso. Specializiral sem se za področje Slovenije oziroma naših gozdov. Pogosto imam občutek, da je moje življenje na podeželju močno vplivalo name. Za te izkušnje sem neverjetno hvaležen in nihče mi jih ne more vzeti. Delo na kmetiji, njivah, gozdovih, delo z živalmi, gasilstvo, strelstvo, lov, ribolov, pionirstvo, stezosledstvo, orientacija, vremenoslovstvo, kuhinja, taktične veščine, borilne veščine in samoobramba, permakultura, življenje v naravi.. in še in

Še vedno z nami lahko kontaktirate na info@sola-prezivetja.si ali pokličite 041 393 494, Laris Žurga

Na FB poglejte: LarisSurvivalSchool, Survival in Nature, skupina Laris Survival School Slovenia

  • Naša priporočila
  • Izjave udeležencev
  • Fotografije
  • Videe
  • Reportaže neposredno iz narave

Naš moto: Spet smo prež’vel!